POSTNE DUHOVNE VAJE

V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

 

Kaj se je zgodilo na poti? 

To vprašanje je bila vodilna misel, ki nas je spremljala med letošnjimi postnimi duhovnimi vajami v vsakdanjem življenju Ignacianskega doma duhovnosti. Tako kot učenca na poti v Emavs, ki sta se pogovarjala o vsem, kar se je tiste dni zgodilo v Jeruzalemu, smo si tudi na naših srečanjih z Renato ob evangeljskih odlomkih podeljevale svojo izkušnjo o našem občutenju Jezusovega življenja, smrti in vstajenja.

In upale, da se nam bo pridružil in hodil z nami. 

Šle smo preko puščave (tudi naših) skušnjav in padcev, zaradi katerih je Jezus moral postati mož bolečin, po ranah katerega smo bili ozdravljeni. Kot izgubljeni sin smo si želele vrniti domov k očetu in ugotovile, da nas je zagledal, ko smo bile še daleč, pritekel in nas objel. Srečale smo se s prešuštnico, ki naj bi jo kamnali, pa jo je Jezus rešil s pozivom k spraševanju naše lastne vesti. In še mnogo drugega se je zgodilo na poti. Ob koncu smo skupaj prišle do praznega groba in izvedele, da ga ni tam. 

Jezus se nam je pridružil in hodi z nami. Smo ga prepoznale? 

V nadaljevanju sledi nekaj vtisov udeleženk:

Postne vaje v vsakdanjem življenju so bile zame kot pomoč na poti duhovne rasti. Ob vsakodnevni osebni molitvi sem odkrivala skrivnosti Božje besede, ki sem jo prebirala, premišljevala in molila. Bila sem kot popotnik na poti, ki je včasih lahka, drugič težka, a mi je ob padcih pomagal vstati On in se z menoj veselil, ko sem prišla na cilj. Lepo mi je bilo v skupini, saj sem začutila, da nihče ni sam in ravno ob vzponih in padcih še bolj potrebujemo drug drugega.

Hvaležna sem za to dragoceno izkušnjo.

Joži

  

Duhovne vaje, ki bi jih lahko pisali z velikimi črkami. Blizu doma in primerna ura sta bile kot nalašč zame in mojo duhovno rast. Na teh duhovnih vajah sem spoznala mnogo načinov, kako priti bližje Gospodu, ter več načinov za pomiritev in sprostitev. Bile so nek nov navdih in novo spoznanje z božjo besedo.

Maja

 

40 dni ali 8 tednov je čas, ko smo se Bogu še posebej posvetili, odprli in je čas, ki te zmore spremenit.

Po vsakem srečanju, po vsaki molitvi si pomirjen, ker svoje breme, skrbi, strahove, nemoč predaš iz svojih ramen Bogu in ti je lažje. 

Preprosto zadihaš. Očistiš se navlake. 

Si pomirjen in hkrati navdan s pogumom. Ob prejetih napotilih in vsakodnevnem branju svetopisemskih odlomkov se poglobiš v Jezusovo življenje, in to ti pomaga, da začutiš, dojameš nova spoznanja o Bogu, o sebi in svojih bližnjih. Prejeli smo tudi dragocene misli od vodje PDVŽ in od drugih udeležencev v skupini, ki jih jemljem kot spodbudo za delo in pot naprej.

Petra 

 

Duhovne vaje so potovanje v svojo notranjost, bližje k sebi, bližje k Bližini. In hkrati k našim bližnjim v vsakdanjem življenju. Hvala za to možnost.  

Tadeja

 

 

 

Na duhovnih vajah smo se zbrale,

 

da bi božjo besedo poslušale

 

in globoke brazde zaorale.

 

 

 

V Sveto pismo smo se poglobile

 

in se o vsem pogovorile.

 

Z voditeljico našo

 

prisluhnile besedi božji smo,

 

kaj v trenutku tem nam

 

povedati želi.

 

 

 

Razodeva se ljubezen božja,

 

sveti na poti nam,

 

sveti, kadar je temno

 

in nam kaže pot v nebo.

 

 

 

V srcu hvaležnost globoko čutimo

 

za to darilo iz nebes,

 

da Jezus nas potrpežljivosti uči

 

in kako se na križu ljubezen

 

za ves svet rodi.

 

 

 

Marija

 

 

 

 

You are here
Sprejmem pikotke za to spletno stran.

EU Cookie Directive Module Information